Slap nekoč

Bogata kulturna dediščina vasi sega že v 13. stoletje, ko je bila v pisnih virih prvič omenjena župnijska cerkev sv. Matije, ki je danes ena izmed najstarejših stavb. Na južni strani cerkve stoji grad, o katerem je glede nastanka še veliko neznanega. Po nekaterih podatkih naj bi ga leta 1220 sezidali malteški vitezi, kot kaže napis na grajskih vratih. Njegovi lastniki so bili tudi plemiči Zweghenburgi, baroni Flachenfeldi in Coronini-Cromberg, nazadnje pa grof Karel Lanthieri. Grad v sredini vasi zapira južno stranico večjega trga. Tloris graščine je formiran v obliki podkve, s krajšim severnim  in daljšim južnim traktom. Vhod v manjše grajsko dvorišče je skozi velik kamnit portal, ki je zgoraj polkrožno zaključen. Poslopje stoji v vaškem jedru, ki ga vaščani imenujejo ''plac''.

Vaško jedro je bilo po obnovi razglašeno za tretje najlepše vaško središče v Sloveniji. V središču vasi je ohranjenih nekaj najstarejših domačij z začetka 18. stoletja, ki se ponašajo z obnovljenimi kamnitimi portali, vodnjaki in napisi. Kamnoseške znamenitosti so domačini skrbno obnovili, saj ima skoraj vsaka domačija svojo ''štirno'', iz katere so nekoč domačini zajemali vodo za rabo v gospodinjstvu.

Prva slovenska kmetijska šola

Sredi 19. stoletja je na vasi odprla vrata osnovna šola, 18. septembra leta 1873 pa so z odlokom deželnih stanov ustanovili Deželno sadjerejsko in vinorejsko šolo, ki je bila prva slovenska kmetijska šola. Prostore je dobila v graščini, ki jo je grof Lanthieri podaril šoli, skupaj z zemljišči za praktični pouk vinogradništva in sadjarstva. Prvi vodja šole je bil vipavski rojak Richard Dolenc, strokovnjak za vinarstvo in sadjarstvo, ki je z velikim veseljem predajal kmetijske veščine mlajšim rodovom. Zaradi bližine enake kmetijske šole v Gorici in neugodnih prometnih razmer ter oddaljenosti od večjih središč se je slapenska kmetijska šola leta 1886 premestila na Grm pri Novem mestu. Pouk se je razširil na vse kmetijske panoge, posebno na poljedelstvo in živinorejo. Poleg rednega šolskega pouka so na šoli prirejali tudi nedeljske tečaje za kmetovalce v okolici in tečaje za ljudskošolske učitelje kot glasnike gospodarskega napredka. Pisali so učbenike, knjige in strokovne članke. Šola je prirejala tudi razstave in predavanja s praktičnimi prikazi. Znanja in veščine, ki so jih učenci in učitelji pridobili, so ponesli po vsej deželi.